Danes je 24. avgust leta 2000. Avgust, to je pravi datum za obisk gora ali vsaj njihovih vznožij. Šli smo pod Mangart in celo pod Triglav.
Če smo hoteli priti do Belopeških ali Mangartskih jezer, smo morali prestopiti mejo z Italijo. Za običajni postanek za kavo in WC smo se ustavili tik pred mejo pri Kompasu. Prehod čez mejo ni bil noben problem, takoj smo nadaljevali pot proti Fužinam, ki so malo pred Trbižem. Ime kraja Fužine se pojavlja v več krajih, povsod tam, kjer so se ukvarjali s predelavo rude in z izdelavo kovaških izdelkov.
Kar hitro smo prišli do odcepa na levi strani ceste, ki pelje proti jezerom. Nekateri smo izstopili že pri spodnjem jezeru, ostali pa so se zapeljali do zgornjega jezera, kjer je parkirišče. Pri zgornjem jezeru je oskrbovana koča, kjer si lahko vsaj žejo pogasiš.
Območje okrog spodnjega in zgornjega jezera je z okoliškimi gozdovi varovano naravno območje. Zgornje jezero je izhodišče za plezalne smeri, je pa tudi izhodišče za prijetne sprehode okrog obeh jezer. Približno v 15 minutah se s parkirišča pride skozi gozd do majhnega zaliva, kjer je lepo razgledišče. Tam se vidi, kako skoraj 3 km široko ostenje Mangarta odseva v jezeru. Tu je tudi sloveča gora Vevnica, preko katere so speljane plezalne poti. Med prvo svetovno vojno so Italijani prvi speljali pot in jo imenovali VIA DELLA MORTE – POT SMRTI, ker je moral marsikateri vojak neprostovoljno plezati po njej. Kasneje so planinci pot preuredili in tudi preimenovali v VIA DELLA VITA – POT ŽIVLJENJA.
Vode iz jezer odtekajo v smeri proti Trbižu v dolino Belega potoka. Na Mangart pelje cesta, kamor se lahko z avtom pride preko prelaza Predil, ali iz trbiške strani ali pa iz bovške. Sprehod okrog spodnjega jezera je še skoraj bolj prijeten. Okrog jezera vodi urejena sprehajalna pot pretežno ob obrežju in čez nekaj lesenih mostičkov. Tudi nekaj kočic je ob obali, predvsem s prodajo spominkov, ne spomnim pa se , če tudi s hrano.
Naj povem tudi to, da sem šla čez nekaj let sama na tak izlet. Šofer rednega avtobusa mi je povedal, kje se gre peš do jezer – čez mejo, pri trgovini z velikimi kmetijskimi stroji peš čez travnik, mimo nekdanje železniške postaje Bela peč, naprej po travniku, polnem drobnih planinskih rožic, čez majhen lesen mostiček na cesto in na drugi strani ceste se že vidi spodnje jezero. Ta pot traja pol ure. Pa srečno pot!
Od zgornjega jezera smo se zapeljali nazaj na cesto, seveda smo se še ustavili v trgovini free –shop – takrat so še bile – prestopili smo še mejo in že smo bili spet na naši strani. Ogled Zelencev smo spet izpustili, za kar mi je zelo žal, ker je škoda, če se ne pogleda te znamenitosti, ki pa jo bom vseeno opisala.
V Zelencih izvira Sava Dolinka. Zelenci so 800 m dolgo in 200 m široko močvirje z barjem DRNI. Sava Dolinka najprej izvira kot slap Nadiža v Tamarju – tam smo bili septembra 1995. Nadiža potem takoj ponikne in pride spet na dan tukaj v Zelencih, kot Sava Dolinka. Barje Drni je ostanek jezera, ki je nastalo po zadnji ledeni dobi. Del voda izpod slapa Nadiža teče proti Italiji. Ob izviru je razgledni stolpič, lesen podij in lesena ograja, kamor se lahko nasloniš in uživaš, ko gledaš mehurčke, ki brbotajo iz zemlje.
Po free shopu smo odšli v smer proti Mojstrani, pri gostilni Kepa smo zavili desno in se po delu stare ceste peljali do Mojstrane. Od tukaj do Aljaževega doma v Vratih, kamor smo bili namenjeni, je približno 10 km. Peljali smo se kar mimo slapa Peričnik – tukaj smo se potem ustavili nazaj grede.
Prišli smo v VRATA. To je največja ledeniška dolina na severni strani Julijskih ALP. Cesta in pešpoti vodijo ves čas po območju Triglavskega narodnega parka. Aljažev dom v Vratih je najpomembnejše izhodišče za ture v Triglavsko pogorje. Dovški župnik Jakob Aljaž, rojen je bil v Zavrhu pod Šmarno goro – je prvo kočo v Vratih postavil leta 1895, kasnejši dom pa leta1904. Tega je čez štiri leta odnesel plaz. Nato pa so leta 1910 postavili ta dom in to bolj na varnem kraju. Tako kot kočo v Vratih je Aljaž tudi v letu 1895 postavil stolp NA VRHU TRIGLAVA. Od občine je odkupil zemljišče in s tem dokazal nemškim planinskim društvom, da je TRIGLAV slovenska gora.
Za domom je spomenik padlim partizanom gornikom v obliki velikega plezalnega klina z oponko. Od spomenika je izjemen pogled na Triglavsko severno steno. Ta spomenik smo šli pogledat. Seveda smo uživali, saj smo bili čisto pod Triglavom.
Občudujem toliko ljudi različnih starosti, ki jim uspe zavzeti Triglav – jaz pa sem vkljub mladosti takrat komaj prišla na Kredarico. Ampak sem ugotovila, da je tudi malo nižje lahko lepo.
Od Aljaževega doma smo se vrnili proti slapu Peričnik. Nekateri smo ga občudovali kar s ceste, bolj urni pa so se podali do vznožja slapa, ki je sestavljen iz dveh delov, zgornji je visok 16 m spodnji pa 52 metrov. Izjemno slikovita sta ob hladnih zimah, ko se spremenita v nešteto ledenih kapnikov in plošč modre in zelene barve.
Prišli smo nazaj v Mojstrano. Most čez katerega smo se sedaj peljali , je most čez Bistrico, ob kateri smo se peljali na poti v VRATA. Kakih 300 m smo imeli bolj slabo cesto, potem se kar kmalu spremeni v lepo urejeno široko asfaltno cesto, ki vodi do Zgornje Radovne. Dolina Radovne je dolga kakšnih 20 km. Voda izvira v dveh izvirih, ena v dolini KOT in druga v KRMI, sedaj pa kot samo Radovna teče po dolini med Mežakljo in Pokljuko. Pri Podhomu vstopa v sotesko Vintgar, nekje pri Mostah, pri hidrocentrali pa se izliva v Savo. Med potjo, kjer se bomo peljali po dolini Radovne je gostilna Pisnak, pravzaprav je to kmetija odprtih vrat. Vsak dan se dobi kakšen prigrizek in čaj, ob koncu tedna pa krofe, žgance, mleko, enolončnice in vse mogoče domače gorenjske jedi. Imajo tudi mlin in žago in umetno jezerce, ki je ostalo od časov, ko so v dolini kopali kredo. Dolina se konča v Krnici pri Gorjah nad Bledom, od koder se gre lahko v Blejski Vintgar ali do zanimive Pokljuške soteske s Pokljuško luknjo. Soteska je večinoma suho, globoko korito, je pa prav tako slikovita kot Blejski Vintgar, le manj znana.
Prišli smo v ZGORNJE GORJE. Tukaj je cerkev sv. Jurija, v njej so slike slovenskih umetnikov – Stroja , Šubica, Franketa in Koželja. Prišli smo na cesto, ki nas bo popeljala mimo Bleda na Gorenjsko cesto – mimo Kranja, Škofje Loke na Križno goro. Malo bo res še trajalo, bo pa kosilo pri Boštjanu toliko bolj zaželeno.